Miroslav Farkas

Urednik autorske stranice:

Vlado Auguštin

NEDOVOLJENI OSTANKI V MEDU, PROBLEM VSEH ČEBELARJEV

Že tisočletja povsod po svetu velja kult o medu. Ljudje si to dobrino predstavljamo kot dragoceno hrano rastlinskega izvora, ki jo čebele pripravljajo bodisi iz nektarja ali medene rose v taki obliki, da je primerna tudi za človeka. Vsi uporabniki smatrajo med kot naravno čisti in biokemično neoporečni proizvod čebel, katerega lahko uporabljajo kot hrano ali kot zdravilo.

Vendar se je med in tudi ostali čebelji proizvodi (razen častnim izjemam) že pred leti izneveril temu tradicionalnemu prepričanju. Proizvodi čebel že dolgo ne vsebujejo samo božanske naravne čistoče in zdravilne hranilne vrednosti, ampak tudi nevarne ostanke kemičnih sredstev. Te smo bili čebelarji primorani vnašati v čebelje panje tekom več kot 20 letnega boja proti pršici Varoji Destructor. Ti nevarni kemični produkti so se tekom dolgih let akumulirali v vosku (Folbex VA – brompropilat, Perizin – kumafos, Apitol – fluvalinat), sedaj pa obstaja realna možnost da nam preidejo v med.

Da je zadeva postala zelo resna in zaskrbljujoča, nas opozarjajo rezultati analiz medu, ki so bile v zadnjih letih opravljene tako širom po svetu, kakor tudi pri nas v Sloveniji. Ugotovljeno je, da so skoraj v vseh vzorcih medu prisotni ostanki registriranih kemičnih sredstev za zatiranje varoje in da se njihova vrednost vsako leto zvišuje. Res je, da gre za koncentracije, ki so veliko manjše kot jih predpisuje Uredba Evropske unije št 2377/90, vendar zaradi sledi teh kemikalij v medu, ne moremo več govoriti o naravno čistem medu in ostalih čebeljih pridelkov. Prav lahko se zgodi da, v kolikor takoj ne stopimo v skupno organizirano reševanje tega problema, ne bomo imeli več medu uporabnega za humano prehrano .

Glede ostankov v medu je še posebno nevaren kumafos, ki ga imamo v Sloveniji in še v nekaterih državah EU uradno registriranega za zatiranje varoje v pripravku Perizin. Tega in ostale kemične pripravke na podlagi kumafosa proizvaja nemški kemični koncern Bayer. Kumafos spada med lipofilne substance, katere se aktivno vežejo z voskom. Ta sredstva so zelo stabilna in se kopičijo v čebeljem vosku , ter se preko nog in teles čebel širijo po celem panju in čebelji družini. Vsa notranja mesta čebeljega panja, po katerih se gibljejo čebele (okvirji, podnice, pokrovi) so prevlečene s tankim slojem voska. Lipofilne substance – kumafos , katere najdemo prav na takšnih mestih, pa počasi iz njih prehajajo na druge čebelje proizvode, kot so med, deviški vosek in propolis. Še posebno propolis ima veliko afiniteto do lipofilnih substanc in je zato zelo dovzeten za kontaminacijo.

Kumafosa iz tako onesnaženega voska ne moremo spraviti niti s čiščenjem, niti s topljenjem. Ker ostaja kumafos trdno vezan v vosku je najboljše, da ga izločimo iz čebelarstva in ga uporabimo za izdelavo sveč ali prodamo za industrijske potrebe . Tega večina čebelarjev ne dela in takšen vosek oddaja v predelavo za satnice. To je kratkoročno najenostavnejše in najbolj ekonomično tako za čebelarja, kakor za izdelovalca satnic. Dolgoročno pa so učinki takšne nekontrolirane menjalne trgovine katastrofalni za kvaliteto vseh čebeljih pridelkov v celotni državi. Z nakupom tako onesnaženih satnic smo v med in v ostale čebelje pridelke, dobili ostanke kumafosa tudi tisti čebelarji, kateri ga nismo nikoli uporabljali za zatiranje varoje.

Edina možnost, da pride do takšnega onesnaženja medu, so visoke koncentracije kumafosa v tako kupljenih satnicah. Ko koncentracije kumafosa v vosku enkrat doseže vrednost 1 mg /kg začne prehajati v med, čebele pa ga prenašajo tudi na ostalo čisto in deviško satje v panju. Po Uredbi EU 2377/90, je MRL (maksimalna dovoljena količina) za aktivno snov kumafos v medu 0,1 mg/kg in jo ob intenzivni uporabi tega sredstva pri zatiranju varoje zlahka presežemo. Med onesnažen z kumafosom preko dovoljenih količin, pa ni za humano uporabo in ga je potrebno uničiti.

Po kemijski strukturi spada kumafos med organofosfate. Delovanje pesticidov s takšno kemijsko strukturo je usmerjeno na blokiranje delovanja encima acetiholinesteraze, ki razgrajuje acetilholin. Acetilholin je živčni prenašalec, ki omogoča vzpostavitev povezave (sinapse) med živčnimi celicami, s pomočjo katerih se prenašajo za delovanje organizma pomembne informacije. Če encim acetilholinesteraza ne deluje pravilno, ne more priti do prekinitve povezave med celicami. Posledice so lahko poškodbe živcev, paraliza mišic, nesposobnost koordinacije gibov, nespečnost, znojenje, motnje vida, razdražljivost,….

Da čebelarji v prihodnosti ne bi bili vzrok takšnim neljubim dogodkom, moramo :

• izdelovati satnice iz neobremenjenega voska, to je iz trotovine, divje gradnje ali iz medenih pokrovčkov. Takšno ločeno kroženje voska je nekoliko težje uveljaviti, vendar nas je nastala situacija že prisila k temu. Na tržišču že obstajajo proizvajalci satnic, ki so specializirani za izdelovanje satnic iz našega voska tudi v manjših količinah. Izdelovanje satnic doma, vam kljub cenenim pripravam ne priporočam iz razloga, ker mora biti vosek segret na 125 C, da lahko uničimo spore hude gnilobe,
• kupovati satnice brez ostankov kemičnih sredstev za zatiranje varoje. Na tržišču že obstajajo satnice za katere je možno dobiti certifikat o neoporečnosti. Izogibajte se trgovcev, kateri vam ponujajo poceni vosek brez zagotovila, da ta ni kontaminiran. Najslabše je če zamenjate svoj neoporečen vosek za satnice, ki so prekomerno onesnažene s sredstvi za zatiranje varoje.
• pridobivati med iz deviškega satja. To je v AŽ panjih zelo težka naloga, medtem ko v nakladnih panjih postaja to že rutina,
• zatirati varojo z kemičnimi sredstvi , katera dolgotrajno ne puščajo nevarnih in strupenih ostankov tako v vosku, kakor tudi v medu.
• staro satje in kontaminiran vosek predelati v proizvode, ki niso za humano uporabo.

Čebelarji zavedajmo se, da so satnice zibelka za med. To pomeni, da v njih ne sme biti nikakršnih sledi o kakršnihkoli kemičnih sredstvih. Neodgovorno do vseh čebelarjev in potrošnikov medu je oddajati v predelavo vosek, ki smo ga onesnažili z raznimi »mokafos« pripravki, ko smo z njimi zatirali varojo. S takšnimi dejanji bomo onesnažili tudi med čebelarjev, ki se ne ukvarjajo s takšnimi »coprnijami«. Med je že od nekdaj veljal za hrano za bogove in bilo bi prav , da takšen kult o medu ostane tudi v bodoče.