OSTANKI ORGANSKIH KISLIN V MEDU

Za zatiranje največjega sovražnika čebel – Varroe destructor – čebelarji že dolga leta uporabljamo sintetične akaricide. To so zelo stabilne lipofilne substance, ki se nalagajo v vosku, nekoliko manj pa tudi v medu in drugih čebeljih proizvodih. Poleg problema nevarnih ostankov se pri uporabi sintetičnih akaricidov pojavlja tudi problem odpornosti varoj na ta sredstva. Zaradi teh izrazito negativnih lastnosti sintetičnih akaricidov se čebelarji pri zatiranju varoj vse bolj zatekamo k naravnim sredstvom, kot so organske kisline. Med temi sredstvi se zadnje čase vse bolj uveljavljajo mravljinčna, mlečna in oksalna kislina.

Poglavitno pravilo pri uporabi organskih kislin za zatiranje varoj je, da jih ne smemo uporabljati v obdobju medenja oz. ob navzočnosti medu v čebeljem panju. Organske kisline uvrščamo v skupino hidrofilnih varoacidov, ki so v medu lahko razgradljivi. Če jih uporabljamo v obdobju medenja, se bo v medu in drugih čebeljih pridelkih povečala količina njihovih ostankov, spremenil pa se bo tudi okus medu. To se dogaja kljub temu, da so organske kisline sestavni del medu. Te kisline pa ne vplivajo na kakovost voska in propolisa, ker se zaradi svoje hidrofilnosti za razliko od sintetičnih akaricidov ne morejo skladiščiti v teh čebeljih proizvodih.

Med organskimi kislinami je za zatiranje varoj je najbolj znana mravljinčna kislina. To je edino sredstvo, ki varoje ubije in poškoduje tudi v pokriti zalegi. Mravljinčna kislina uničuje tudi vse stadije voščenega molja, ubija spore poapnele zalege, pršico, preprečuje nosemavost ter ubija varoe, ki so že odporne na sintetične akaricide. Ta kislina je sestavni del medu: v cvetličnem medu je je od 30 do 300 mg/kg, v gozdnem medu do 626 mg/kg, v kostanjevem pa celo do 1000 mg/kg.

Z mravljinčno kislino na dva načina zatiramo varoje. Pri postopku z dolgotrajnim izhlapevanjem uporabljamo hlapilnike. Z njimi dosežemo, da v panju dalj časa ostane tolikšna koncentracija mravljične kisline, da uničuje varoje. Pri postopku kratkotrajnega izhlapevanja – tako imenovani šok metodi – pa mravljinčna kislina izhlapi v kratkem času. Da dosežemo večjo učinkovitost zatiranja, postopek večkrat ponovimo. Glede na način uporabe mravljinčne kisline lahko v panju v zelo kratkem času dosežemo visoko koncentracijo kisline (šok metoda) ali pa v njem več dni ohranjamo nizko koncentracijo (hlapilniki). Pri šok metodi mravljinčna kislina izhlapeva od 6 do 10 ur. Na samem začetku zatiranja se koncentracija mravljinčne kisline v čebeljem panju hitro povečuje, vendar po šestih urah večina kisline že izhlapi. Da bi zavrli hitrost izhlapevanja in s tem omilili tudi negativne učinke na čebele, je pri obeh postopkih priporočljivo uporabljati moćno ohlajeno kislino.

Če je ob uporabi mravljinčne kisline v panju med, se koncentracija kisline v medu precej poveča, tako da pogosto preseže mejo, ki je normalna za ta čebelji pridelek. Pozneje se količina kisline v medu zaradi izhlapevanja zmanjša, tako da spomladi doseže normalno vrednost. Da bi se izognili takšnim neljubim posledicam, iz panja najprej iztočimo med, šele potem pa za zatiranje varoj uporabimo mravljinčno kislino.

Med sredstva, s katerimi na naraven način uničujemo varoe, spada tudi mlečna kislina. Ta kislina je navzoča v mleku, siru, kislem zelju, kislih kumaricah, sadnih sokovih itd. Mlečna kislina je tudi sestavni del medu, njena količina pa je odvisna od botaničnega izvora medu. Vsebnost mlečne kisline v medu varira od 40 do 400 mg/kg, povprečno pa jo med vsebuje 200 mg/kg. Mlečno kislino najdemo tudi v človeškem organizmu, pomembna pa je predvsem za normalno delovanje srca. 100-odstotna kislina je v obliki belega praška, v čebelarstvu pa uporabljamo 15-odstotno vodno raztopino. Uporaba mlečne kisline za zatiranje varoe ne škoduje čebelam in ne pušča ostankov v medu, vosku, cvetnem prahu in propolisu.

Neposredno po jesenskem vnašanju mlečne kisline v panj se njena koncentracija v medu poveča na največ 1500 mg/kg, vendar se že čez štiri tedne zmanjša na vrednost približno 500 mg/kg, to pa je manj, kot jo lahko okusimo v medu. Zaradi tega lahko mlečno kislino uporabljamo tudi za spomladansko zatiranje varoj, vendar le, če jo uporabimo vsaj štiri tedne pred medenjem.

Med organskimi kislinami, ki v čebeljih pridelkih ne puščajo sledov, je tudi oksalna kislina. Priporočajo jo za jesensko zatiranje varoj v čebelji družini. Tudi ta kislina je sestavni del medu, saj je cvetlični med vsebuje od 14 do 70 mg/kg, gozdni pa od 88 do 221 mg/kg. Oksalno kislino lahko uporabljamo na tri načine, in sicer kot škropljenje, kapanje ali kot termosublimacijo. Pri vseh treh postopkih koncentracija uporabljene oksalne kisline nikoli ni višja od 3 %, zato ni pričakovati opaznega povečanja te kisline v medu.

V medu okusimo mravljinčno kislino, če je te od 300 do 600 mg/kg, oksalno kislino okusimo, če je te od 400 do 900 mg/kg, mlečno kislino pa, če je je od 800 do 1600 mg/kg medu. Na spremembo okusa medu najbolj vpliva mravljinčna, najmanj pa mlečna kislina. Vrednost praga okusa je odvisna tudi od vrste medu, saj je v medu z izrazitejšim in ostrejšim okusom prag okusa višji. Ker so vse omenjene organske kisline, ki jih uporabljamo za zatiranje varoj, tudi sestavine medu, zanje ni navedena maksimalno dovoljena količina v medu (MRL).
Ob pravilni uporabi organskih kislin za zatiranje varoj v medu ne bomo našli nedovoljenih ostankov, poleg tega pa tudi ni možnosti za pojav odpornosti varoj na ta sredstva. To so zelo velike prednosti organskih kislin pred sintetičnimi akaricidi, zato jih moramo čebelarji kar najbolj izkoristiti!

Viri :

Bogdanov, S., et al. (2002): Determination of residues in honey after treatments with formic and oxalic acid under field conditions, Apidologie št. 33, str. 399–409.
Rihar, J. (1999): Varoza čebel, str. 59–62, Ljubljana.