POUK IZ PRETEKLOSTI, Čebelarstvo ni folklora

2/ Pristop do čebel

  V nadaljevanju se moram dotakniti bistvene teme pristopa do čebel. Tu je mišljen človekov pristop,  kako, kdaj in zakaj…itd. O tem sem nekaj malega zasledil, vendar se je tisti avtor omejil le na mladega človeka, ki naj bi ne imel v značaju že po naravi let zmožnosti pravilnega ravnanja s čebelami. Mlad človek naj bi imel hitre gibe in prehitro razmišljanje, kar pa čebelam ne godi, oziroma nasprotuje njenim danostim. To posebnost čebel smo spoznali tudi mi, ki smo začeli čebelariti v zrelejših letih.
 Kdor trdi, da je čebela udomačena žival, ne drži, nima prav. Čebela ni kakor pes, mačka, prašič, konj in kokoš. Vidimo, da so dandanes te živali zelo v modi, posebno tiste eksotične.
Da so ljudje udomačili te živali je trajalo dolga tisočletja.
 Vemo tudi, da čebela ne živi  posamezno, ampak v združbi, pravimo v familiji ali družini. Lahko bi rekli, da je čebelna družina pra soustvarjalka žive narave, saj njeni začetki po novejših dognanjih fosilov, segajo nazaj najmanj 100 milijonov let. Zares impresivna doba, ki nas navdaja z globokim spoštovanjem.
 Zaradi čebelne tajinstvenosti, so bili nad njo navdušeni vsi pomembni raziskovalci prvotne fizike, oziroma bi sedaj strogo rekli naravoslovci. V preteklosti so bili fiziki in kemiki tudi zdravniki in vsi ti so poznali čebele. Ali ni to zelo zanimivo dejstvo? Vsekakor je, saj nakazuje na to, da so ob raziskovanju rastlin naleteli tudi na čebele, ki so nakazovale še drugo plat pogleda v naravi, to je opraševanje in ohranjanje raznih vrst rastlin.
Vendar pa so v preteklosti, ko še ni bilo  tiskanih knjig, šle iznajdbe in znanje od ust do ust. Tudi vojne in trgovanje so prinašale novice in nove izdelke, posebno semena. Tu se spomnimo samo na krompir, pa zloglasni tobak, ki buri duhove še današnji čas. Tobak se je skomercializiral šele po iznajdbi filtra, do takrat so pa zvečili tobak moški in ženske. Mnogi čebelarji ne vedo, da so prinesli  seme ajde iz Kavkaza, nekako po zaključku osvajanja Džingiskana.
Poseben zalet dobi trgovina ob iskanju novih poti po morju. Vsled tega bolj dojamemo, da so potovale s človekom tudi čebele na razne kraje sveta. Navkljub temu, da jih je človek prenesel recimo v Avstralijo in Novo Zelandijo, ter v severno Ameriko, čebele se niso udomačile. Še vedno imajo nagon rojenja. Zakaj? Zato ker imajo čebele ta prainstinkt že od samega začetka. Ni pa vzrok, da se čebela ni udomačila zaradi pikanja, kakor bi menili na prvi pogled. To dejstvo leži v najglobji funkciji čebele v njeni  živi naravi in v povezavi z naravo. Dandanes bi rekli zanstveniki, da je gensko determinirana in to determinacijo  določajo njeni posebni geni. Kot vidimo te naše čebele niso tako enostavne živalice.
Koliko časa so potrebovali fiziki in nato naravoslovci, da so ugotovili spol posameznim osebkom v čebelni družini. Šele po iznajdbi ročnega mikroskopa ( Janseen, Leeuwenhok) so lahko trdno ločevali delavke kot ženskega spola in trote kot moškega spola ter posebnost matice- kraljice. Te posebnosti matice, v začetku razvoja mikroskopa še niso mogli dokazati in je preteklo še dve stoletji, da je Dzierzon objasnil partenogenezo čebel. Prav zaradi dolgotrajnega raziskovanja čebel, lažje razumemo, zakaj so posamezni osebki dobili svoja imena, kot čebela delavka, trot in kraljica oziroma matica v slovanskem svetu. Posebno zanimiva je tudi etimologija oziroma izvorno ime za čebelo. Pri nas Slovencih so uporabljali vsled različnih vplivov dialektov tale imena;  szhbela, shbela, muha, čela in čebela.
  Kako se  oplodi matica, je bilo dolgo neznano. To vprašanje  je ugotovil  čebelar praktik in odličen opazovalec čebel Anton Janša. Posebno znamenita je njegova knjiga »O rojenju čebel« , katero je objavil leta 1771 v nemškem jeziku. Zakaj pa v nemškem, zato , ker drugače bi ne imeli možnost slišati te trditve tudi drugi večji narodi. Tako je sedaj nasplošno priznano, da je bil Aanton Janša  prvi objavil praho ali oploditev matice s trotom v zraku.
 Da imamo možnost opazovanja čebel, se imamo zahvaliti prej omenjenim fizikom, ter naravoslovcem kot so, Swamerdam , Cesi, Reaumur in posebno še Huber-ju, ki je opazoval in raziskoval čebele na svoj lasten način. Dal je narediti cele satnike, ki so se listali kot knjiga.
Satniki so bili zloženi in so se stikali med seboj v obliki škatle. On je  prvi sistematično raziskoval čebeljo družino in vse njeno dogajanje ter obnašanje skozi vse letne čase. Zato velja za pionirja  na  področju raziskave medonosnih čebel. Seveda so bili tudi drugi naravoslovci, ki so raziskovali medonosne čebele, vendar so se  ukvarjali z njimi le delno. Recimo nekateri so hoteli s čebelnimi celicami, dokazat in določit izhodišče za mednarodno merilo, pa matematične in geometrične principe..itd. Tudi ti poskusi so pokazali svoje zanimive plati pri čebelah. Ni pa rečeno, da se ne bodo ta vprašanja še enkrat obravnavala, saj je zadnje čase raziskovanje izgradnje satja zelo v ospredju in se nadejamo, da še kaj novega zvemo.
 V sodobnem času se mnogi ukvarjajo s čebelami. Z državno pomočjo se ustanavljajo razna društva in zveze. Kot se vidi v javnosti vsi samo ugotavljajo napake in posledice. Vsaj  zaenkrat se mi dozdeva, da ni  videti bolj vztrajnega raziskovanja.  Pretirano subjektivna in celo idejna naravnanost na eno sfero ali smer nima daljnoročnih uspehov. Skrb za čebele, oziroma  kako ohraniti medonosne čebele za zanamce , je vredno poskusiti. Kako to storiti, je drugo vprašanje?

Se nadaljuje…

Jože Šimec
CARNIOLA čebelar