SUŠILEC
ZA SADJE ZELIŠČA IN CVETNI PRAH
Misel,
da bi si nekoč naredil iz nekaj let starega AŽ panja sušilec za cvetni prah
se mi je porodila pred nekaj leti.
Iz AŽ panja prepojenega s propolisom sem pred petimi leti s pomočjo prijatelja
električarja izdelal sušilec za cvetni prah. Ta sušilec v katerem je šest
zabojčkov je posušil že preko 200 kg cvetnega prahu in okoli 1500 kg sadja
in nekaj kg zelišč katera se uporabljajo za najrazličnejše čaje in zvarke
v prehrani ljudi in cebel.
Panj oziroma sedaj sušilec je narejen iz smrekovega lesa. Kot sem omenil
je v njem šest zabojčkov, majhen 220 V elektro motor, ki je bil zavržen,
potencimeter za nastavitev obratov in temperature in treh 150 W grelcev.
Ves material me je stal okoli 15 000 SIT.
Elektro motor je montiran v izrez na dnu panja, nad njim so trije grelci
katere nastavim na 40 °C, da se med obratovanjem ne uničijo vitamini, ki
so v surovinah, ki se sušijo. Nad grelci so zabojčki z vsebino, na vrhu
pa ima panj nekaj vzdolžnih odprtin, da lahko iz njega izhaja vlaga.
Za eno sušenje gre v sušilec približno 15 kg jabolk, hrušk ali sliv ali
okoli 12 kg cvetnega prahu. Za sušenje cvetnega prahu dam na dno vsakega
zabojčka pajčolan, da skozi njega ne padajo grudice cvetnega prahu.
Sušenje cvetnega prahu traja približno 24 ur, kolikor tudi porabim za jabolka
če jih režem na osminke. Hruške se sušijo dva dni, izkoščičene slive pa
tri dni. Za boljšo predstavo prilagam s tekstom še nekaj fotografij.

Fotografija št. 1: Predelan AŽ panj v sušilec za cvetni prah, sadje ali
zelišča.

Fotografija
št. 2: Sušilec poganja elektromotor s turbino za zrak s priključkom na 220V

Fotografija
št. 3: Nad motorjem so pritrjeni trije 150 W grelci, ki grejejo zrak, kateri
suši surovino katero imamo namen posušiti.

Fotografija
št 4: Na prednji steni sta dva potencimetra za nastavitev temperature in
števila bratov elektromotorja.

Fotografija
št 5: Sušenje cvetnega prahu v sušilniku

Fotografija
št 6: Narezana jabolka in hruške pred sušenjem

Fotografija
št 7: Na pomoč za sušenje pride tudi kakšna »kranjica«.
Fotografije in tekst: Branko Obranovič