Varroa
destructor in indijska čebela Apis cerana
Varoza je zajedalska bolezen čebelje družine, v kateri zboleva čebelja zalega,
posredno pa tudi čebele. Povzročitelj te bolezni je Varroa destructor. Ta
pršica se prehranjuje s hemolimfo (krvjo) čebelje zalege ali čebel, odvisno
od tega kje v čebelji družini se nahaja. Oplojene samičke Varroa destructor
manjši del časa preživijo na čebelah, večinoma pa se nahajajo na čebelji
zalegi v pokriti celici. Še preden čebele pokrijejo zalego, samičke varoje
sem polagajo jajčeca. Tu se parazit vali in razmnožuje. V čebelji družini,
ki je napadena z zajedavcem, se porajajo slabotnejše, manjše in deformirane
čebele, ki niso sposobne skrbeti zase, še manj pa za zalego. Zavoljo tega
takšne čebele niso zmožne opravljati še drugih opravil v čebelji družini,
ki zato ni več tako delavna in produktivna. Okužena čebelja družina postane
mnogo manj odporna za razne kužne in nekužne bolezni, začne počasi hirati
in na koncu odmre.
Varroo
jacobsoni Qudemans je prvič leta 1904 na indijski čebeli (Apis cerana) opazil
nemški trgovec in raziskovalec Edvard Jakobson. Parazitolog A.C. Qudemans
jo je opisal in uvrstil v red pršic in ji dal strokovno ime Varroa jacobsoni
Qudemans, po novem Varroa destructor. Na medonosni čebeli Apis mellifera
so varojo prvič opazili leta 1958 na Japonskem, kjer pa takrat še niso bili
pozorni na njo. V desetih letih se je razbohotila po vsej Japonski in tudi
drugod po Aziji, ter prišla iz azijske Rusije v evropsko. Od tu je imela
pršica Varroa destructor prosto pot v Evropo. Tako je leta 1976 iz Bolgarije
prešla v tedanjo Jugoslavijo, leta 1980 pa so jo našli tudi v Sloveniji.
Do konca 20. stoletja je ta pršica preplavila skoraj celotno zemeljsko oblo,
tako da so le redka območja, kjer čebelarji še ne poznajo pršice Varroa
destructor in posledic, ki jih povzroča na medonosni čebeli.
Varoja
je naravni parazit pri indijski čebeli Apis cerana. Indijska čebela in varoja
sta tokom tisočletnega evolucijskega procesa vzpostavili parazitsko – gojiteljsko
ravnotežje, v katerem nobena od obeh vrst do konca ne uniči druge. Pri indijski
čebeli Apis cerana se je tako razvila fiziološka in opravilna prilagodljivost
na tega zajedalca. Tako ta čebela vseskozi aktivno preganja varojo in jo
uničuje celo v celicah satja. To ima za posledico, da se varoja ne more
nevarno razmnožiti in tako napraviti v čebelji družini večje škode. Pri
čebelarjenju s to vrsto čebel, ki je odporna na varojo, tako ne potrebujejo
nobenih sredstev za uničevanje tega zajedavca.
Apis cerana obvladuje varojo z več obrambnimi
mehanizmi, ki so:
čistilno
vedenje:
Indijske čebele imajo zelo dobro razvito čistilno vedenje. Prilagojene so
tako, da takoj zaznajo prisotnost varoje , ki se je začno reševati s sprednjimi
in zadnjimi nogami. V kolikor so pri tem neuspešne jim na pomoč priskočijo
tudi sosednje čebele in tako skupaj uničijo zajedavca. Prav tako te čebele
preganjajo varojo iz zaleženih celic, še posebno če se ta razmnoži v čebelji
celici. Med hranjenjem čebelje zalege so sposobne varoje takoj odkriti in
jih odstraniti.
otresalno
vedenje:
Pri otresalnem vedenju gre za agresivno obnašanje čebel, proti odraslim
varojam na čebelah delavkah. Čebele aktivno otresajo varoje in jih potem
s svojimi čeljustmi tudi uničujejo. Če je čebela dovolj aktivna se na oprsju
in na trebuhu reši zajedalca sama. Ne more pa se otresti tistih varoj, ki
se skrijejo med posamezne obročke zadka. V takšnih primerih napadena čebela
nadaljuje s posebnim čistilnim plesom. To je signal za sosednje čebele,
ki ji priskočijo na pomoč. Vse samice varoje so v reproduktivni fazi zelo
ranljive, tako da jih čebele z lahkoto preženejo iz skrivališč med četrtim
in petim zadkovim obročkom in kasneje uničijo. Ne morejo pa odstraniti mladih
samičk varoj in varoj, ki že nekaj časa niso zalegale. Te so bolj ploščate
in se lepo prilegajo v prostor med obročke.
zapiranje
varoje v pokrite trotovske celice:
Za indijske čebele je značilno, da imajo zelo odebeljene voščene pokrovčke
nad trotovino. V kolikor se varoja naseli in razmnoži v trotovini, to toliko
oslabi mladega trota, da se ne more več prebiti na plan. Varoja tako sama
sebi in trotu postavi smrtno zanko. Prav tako je trotovina pri indijski
čebeli prisotna le krajši čas. To pomeni, da se varoja ne more razmnožiti
v takšni meri kot pri evropski čebeli. Razvoj varoje v pokriti zalegi azijske
čebele je krajši kot pri evropski čebeli, tako da določen del samic varoje
ne more popolnoma dozoreti. Varoja večinoma časa prebije tako na čebelah,
kjer pa je lahek plen za čebele.
prisilno
rojenje čebel:
Kljub vsem naštetim elementom odpornosti, pa se lahko varoja včasih prekomerno
razmnoži. V takem primeru čebelja družina zapusti zalego in izroji. Ta obrambni
mehanizem je poznan tudi pri evropski čebeli pod imenom jesensko rojenje.
Kljub odpornosti indijske čebele na varojo,
ta v zadnjem času hitro izginja. Ker je pridelek medu pri tej čebeli nekajkrat
manjši od pridelka pri medonosni čebeli, je čebelarjenje z njo ekonomsko
nezanimivo. To je tudi eden od vzrokov, da se je indijska čebela ohranila
le na jugu Azije, kjer obstanek medonosne čebele ni mogoč zaradi številnih
sovražnikov .
Medonosna čebela (Apis mellifera) evolucijsko
ni prilagojena na varojo. Če našim čebeljim družinam pri uničevanju varoje
ne priskočimo v pomoč, so kmalu obsojene na propad. Tako je ena od prioritet
v selekciji medonosne čebele tako pri nas in kot v svetu, selekcija na odpornost
na Varroo destructor. Cilj vseh selekcijskih programov je odpornost selekcioniranih
linij čebel na varojo, pri čemer pa se mora ohraniti; genetska variabilnost,
donos medu in odpornost na ostale čebelje bolezni . Upajmo, da bodo pri
tej nalogi naši vzrejevalci matic čim bolj uspešni !
Vlado Auguštin
Viri:
http://www.beesfordevelopment.org/info/info/disease/how-apis-cerana-keep-varr.shtml
http://www.beesfordevelopment.org/info/info/disease/varroa-jacobsoni-and-apis.shtml
